V Zgodovini lepote se avtor kaže kot temeljit poznavalec zgodovine evropske umetnosti in razlagalec pojma lepote, kakor se je kazala v različnih obdobjih umetnosti. O zgodovinsko pogojenih doživljanjih lepote razmišlja skozi modele Venere, Adonisa, Madone, Jezusa in kralja - simbole ženstvenosti, moškosti, poduhovljenosti in moči: bralec vstopa v Ecov razmislek že takoj na začetku s pomočjo primerjalnih slikovnih časovnih preglednic. Umetnostno zgodovinski sprehod po stoletjih "lepega" se ne osredotoča na letnice, ampak nas v poglavja zapeljivo uvaja s pogosto poetičnimi sintagmami. Sestavni del celote so številne ilustracije: ob ponazoritvah besedila se tako srečamo z nekaterimi temeljnimi, odločilnimi oziroma izrazito pomenljivimi umetniškimi deli.